Poškodbe so najhujše, kar se lahko zgodi športniku, vendar to vseeno jemljem kot sestavni del kariere. Mislim, da se vsakemu posamezniku slej ko prej zgodi nekaj takšnega. Malo je takih, ki se pohvalijo, da v karieri niso bili poškodovani. Vprašanje je samo, kako greš skozi to obdobje, kajti psihološko je zelo težko. Zgodilo se je 17. avgusta, prvenstvena tekma z Dravo, nasprotni igralec je v drsečem štartu zadel moj gleženj. Ker me je zadel naravnost v živec, je bila noga nekaj trenutkov "mrtva" in dejansko od bolečine in šoka nisem vedel, ali je zlomljena oz. kaj je narobe. Bil sem popolnoma zmeden, skozi glavo ti v takih trenutkih letijo misli ena čez drugo. Prva stvar, ki sem jo pomislil, je bila, kako bom zdaj odletel v Anglijo :) (isti dan je bil namreč zbor in tekma z Angleži).

 

Za kakšno poškodbo sploh gre; nekajkrat smo že napovedali tvoj povratek, vendar od tega ni bilo na koncu nič.
Kar se tiče samega gležnja je prišlo do raznih vnetij, natrganine kite, vnet je bil celo živec. Povratek smo napovedali najmanj 3x, vsakič neuspešno. Po novih napovedih naj bi se vrnil v tem tednu. Rezervna opcija je še vedno operativni poseg.

 

Že dolgo si član prve ekipe, to je tvoja četrta sezona. Vsi naši mladi igralci, ki se priključujejo prvi ekipi, bi zagotovo radi vedeli, kako si se ti prilagodil in znašel v ekipi v tistem trenutku, ko so ti sporočili, da boš od zdaj naprej pri prvem moštvu?
Tako je, teče četrta sezona. Prav zanima me, koliko nastopov sem zbral v dresu tega kluba. Na začetku mi je bilo, normalno, tako kot vsakemu težko. Predvsem se moraš prilagoditi na višjo raven, hitrejšo igro, močnejše dvoboje... Ampak hitro se navadiš, še posebej, če nisi preprosto "vržen" v člansko ekipo. Meni so recimo pomagali vsi, od trenerja do soigralcev. Vseeno pa je najpomembnejše, kako se znajdeš sam.
 

 

To, da v zadnjem času igra veliko mladih, sam vidim kot dobro stvar za njih, kot njihovo veliko priložnost. Znašli so se v kolektivu, ki mladost vidi kot prednost in ne kot hibo, kar je v Sloveniji dokaj redko. Mislim, da se bo v naslednjih sezonah to klubu poplačalo, mogoče tudi v večkratnikih. Mladi dobivajo minutažo, ki je sam trening ne more nadomestiti, izkušnje, "kilometrino"... Vendar pa morajo biti še kako pozorni, kajti nam mlajšim igralcem se hitro zgodi, da zgubimo tla pod nogami, da stvari začneš jemati za samoumevne in to je najhujše. V teh letih sam sebi preprosto ne smeš dajati potuhe. Na moje mlajše soigralce gledam kot na vrstnike, saj smo približno enake starosti, normalno, da se z njimi tudi več družim. Všeč mi je pa tudi, če pokažejo nekaj spoštovanja, kot ga npr. jaz do starejših in predvsem izkušenejših. Sama leta niti nimajo neke vloge, bolj pomembno je, kaj si se naučil, izkusil. Je že tako, da si star toliko, kot razmišljaš.

 

Glede na to, da ne opravljaš skupnih treningov, nas zanima, kaj in kako treniraš v tem času, ko si dejansko prisiljen trenirati brez žoge?
V tem trenutku že tečem, delam vaje za krepitev, "testiram" gleženj. Upam, da bo vse v redu, da bo zdržal obremenitve in da ne bo potreben kakšen poseg. Drugače pa mi je v zadnjih dveh mesecih glavni trening predstavljal fitnes, ki ga imam že čez glavo:)
 

Igralci, ki so dalj časa izven tekmovanja, se soočajo tudi s psihološkimi težavami. Verjetno ti precej težko pada, da ne moreš igrati, da imaš spremenjen režim treningov in posledično tudi življenja?
Kot sem že rekel, je vsaka daljša odsotnost težka predvsem psihično. Stvar, ki me je najbolj motila, je, da nimaš več življenjskega ritma, ki si ga navajen. Težko prenašam lepo nedeljsko popoldne z mojimi soigralci na igrišču in z mano na tribuni. Kar naenkrat nisi več omenjan, vpliva na samozavest. Vsako stvar potem težje prenašam, sem pač tak. Ljudje, ki niso v tem, tega ne razumejo. Kup težav, ampak z njimi je tako, da če se jih zavedaš, so bolj obvladljive in lažje rešljive.
 

 

Če se malce ozremo naprej v prihodnost, tvoja pogodba z Interblockom se izteče poleti. Kakšni so cilji v prihodnje?
Pogodba mi poteče konec letošnje sezone, trenutno je moj edini cilj, da lahko treniram brez bolečine, o pogodbi pa ob vsem tem sploh še nisem razmišljal.
 

Klub je lani osvojil dve lovoriki, ti sam si nekatere«lovorike« osvajal že prej, mnogi so letos pričakovali Interblock čisto na vrhu. Kaj meniš o tem?
Prvi naslov sem osvojil, ko smo se uvrstili v prvo ligo. V naslednji sezoni je bila zame lovorika že, da smo v njej obstali. Najbolj vesel pa sem bil prve "prave" lovorike v karieri - pokala Slovenije. Veliko mi pomeni tudi super pokal, čeprav je lovorika samo za prestiž. Letos so apetiti seveda še večji, vsi pričakujejo več in tudi prav je tako. Samo tako lahko sam sebe prisiliš na naslednjo stopnjo. Čeprav se mora vsak v svoji glavi zavedati svojih realnih sposobnosti.

 

Kako bi opisal svoj idealen prosti dan in kaj počneš takrat?
Moj idealen prosti dan je dolgo spanje, jutranja kavica in časopis. Potem pa kakšen izlet, po možnosti nekam daleč in kjer še nisem bil. Zvečer pa film s punco oziroma kakšna večerja zunaj. Med treningi pa večinoma počivam ali pa seveda igram playstation. Trenutno treniram za zimske priprave - hočem razbliniti še zadnji dvom, da sem boljši od Rozmana, haha.
 

Če se ozremo malce na tvojo družino –  tudi oče je zagrizen privrženec nogometa – kakšen odnos imata z očetom, katerega življenje je tudi okuženo s to najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu in ki je tudi okusil sadove trenerskega posla.
Moj oče se je prav tako ukvarjal z nogometom, danes je trener. Čeprav mu nogomet zelo veliko pomeni, se je z njim vedno ukvarjal ljubiteljsko. Vse, kar vem o nogometu, dolgujem njemu, on me je naučil vsega. Hvaležen sem mu tudi za trud, ker me je vedno opozarjal na napake, tudi ob zmagah in golih. Z njim se razumem zelo dobro, vendar pa prevečkrat gleda na mene kot na nogometaša in ne na sina.
 

Kaj bi za konec sporočil vsem navijačem in privržencem Interblocka oz. kakšno bo tvoje prvo dejanje ob povratku na igrišče?
Mislim, da so v tej sezoni po osvojenem pokalu pričakovali ogromno. Pričakovali so Interblock v vrhu. Ne govorim, da to ni mogoče, vendar je vseeno bolj naraven postopen napredek. Vendar pa ne glede na vse, napreduješ samo ob zmagovalni miselnosti. Včasih je treba imeti več samozavesti in predrznosti, da ljudje opazijo nekaj na igrišču. Pa to ni nujno samo dobra igra. Mislim, da bom na svojo prvo tekmo moral počakati do začetka spomladanskega dela prvenstva. Lačen sem igre, ne vem, kako bom zdržal teh nekaj mesecev. Verjetno pa bo prva stvar, ki jo bom storil pred tekmo, da se zahvalim tistim, ki so se ves ta čas ukvarjali z menoj in me vrnili na igrišče.