ZATO SE PAČ NE IGRA NOGOMET

Priznam, da si nisem predstavljal koliko je dela, če želimo premakniti kolesje naprej in ga približati vsaj na rob Evrope. Priznam tudi, da sem podcenjevalno gledal na stvari od »zunaj«, vendar kako bi lahko bil drugačen od vseh, ki se ukvarjajo s svetovanjem v nogometu, čeprav pojma nimajo? A vseeno, moje poslanstvo je zgraditi novo okolje, ki ga v našem primeru simbolizira ogenj, takšen kot je nekoč simboliziral bratstvo in edinstvo v grbu ranjke države, le da je naš ogenj nekoliko manjši, saj so v njem le 3 bakle, ki predstavljajo MODERNO INFRASTRUKTURO, NOGOMETNO AKADEMIJO Z PROFESIONALNIM ŠOLSKIM KAMPOM in KONKURENČNO EVROPSKO NARAVNANO ČLANSKO MOŠTVO.

Na noge smo skoraj istočasno začeli postavljati vse tri projekte in morda bodo posamezniki tako v medijih kot v prijateljskih krogih nesramno komentirali naše vmesne faze, kar bomo nedvomno brez težav prenašali, tako kot to počnemo že danes, zavedajoč se, da ne vidijo velike slike, kot jo vidimo mi. Nekateri klubi smo se pač na lastnih izkušnjah naučili, da smo tiho in delamo, rezultate pa bomo v 2 ali 3 letih pokazali tam kjer je treba...

Vseeno je razlog za moje pisanje pogled v prihodnost. Ne bom komentiral nekaterih medijev, ki so privrženci določenih klubov v taki meri, da sem jim zamegli razum objektivne obravnave in količine poročanja do vseh klubov, predvsem pa do prvoligaških klubov, komentiral bom dejstvo, da se s takšnim načinom izziva vandalizem. Vandalizem je težava 21. stoletja, saj ne izhaja iz načrtnih akcij posameznikov, ampak zajema masovno željo po nastopanju, izpostavljanju trenutku slave skupin ali posameznikov, ki so v večini agresivni, velikokrat tudi alkoholizirani. Kaj to pomeni za nogomet? Katastrofo. Predstavlja uničevanje infrastrukture, predstavlja kaznovanje klubov in odgovornih, predstavlja nezmožnost razvoja in je prvi in edini krivec, da so naše tribune prazne.

Zakaj nezmožnost razvoja? Se je kdo že vprašal, ali so v tujini obiskovalci na tekmi samo tisti, ki kupujejo športne časopise, kot je skorajda tipično za Slovenijo? In, če so, kako bomo povečali kritično maso obiskovalcev, ki si jo vsi tako želimo? Bodo morda mediji postali kvalitetnejši in se bodo naklade povečale, posledično z njimi pa tudi število bralcev ozirom takšnih obiskovalcev na nogometnih tekmah? Mislim da to ni prava pot. Zakaj se še leta 2007 sprenevedamo in celoten šport mečemo na najnižjo točko? Zakaj dovoljujemo, da nogometne tekme, pred očmi države in javnosti, postajajo poligon za nasilneže, ki svojo pot iz sivine iščejo skriti pod pretvezo, da so iskreni ljubitelji športa in seveda z njim nogometa? Naš klub ŠE nima stalnih podpornikov, ker želi imeti drugačno strukturo. Kljub temu, da se na tribunah povprečno zbere okoli 1250 ljudi, smo ponosni, da je na naših tekmah veliko družin in predstavnic ženskega spola, ko pa bomo v klubu dosegali primerne rezultate in imeli primerno infrastrukturo, bomo povečali število obiskovalcev za nekajkrat. Naš moto je, da bomo prireditelji nogometnih predstav, kjer bo varnost na prvem mestu in kamor se ljudje ne bodo bali prihajat zaradi nekaj deset nasilnežev... Naš stadion bo opremljen z najsodobnejšo tehnologijo in vsako nasilje bo odstranjeno z doživljenjsko prepovedjo. Kdor ima namreč zares rad nogomet – in mi ga na vsak način imamo – se je zagotovo ozrl proti Angliji, kjer so si nogomet izmislili, njihova Premier League pa je tako ali tako pojem športnega in poslovnega super uspeha. Kot veste, so se Angleži po katastrofi na stadionu Hillsborough, v kateri je leta 1989 na polfinalu FA pokala umrlo 96 navijačev Liverpoola, ozrli sami vase, po naročilu britanske vlade pa je bilo izdelano tudi danes tako znamenito Taylorjevo poročilo, na podlagi katerega so morali klubi vsa stojišča spremeniti v sedišča. S tem so povečali udobje in se posledično znebili dela navijačev, ki to nikoli niso bili, saj so hodili samo razgrajati. Tisti, ki so razgrajali in prisegali zvestobo klubu, so nenadoma prenehali hoditi na tekme, ker jih nogomet očitno ni zanimal, klubi pa so tako na stadione nazaj dobili ljudi in tudi cele družine, ki jih je bilo nogometa prej enostavno strah. S podobnim problemom kot mi, le na mnogo višji ravni, se soočajo Italijani. Za športno – poslovno uspešen evropski klub namreč danes velja, da so njegovi prihodki karseda enakovredno razdeljeni na tri naslove: prodajo TV pravic, prodajo vstopnic in t.i. merchandising in sponzorstva. Italijanski klubi, tudi največji, pa so ravno zaradi slabih stadionov in divjanja na njih, skoraj usodno odvisni zgolj od prodaje TV pravic. In je seveda že stekla akcija na državni ravni, da se nasilje ustavi. Nogomet je predragocen, da bi ga ugrabljenega držala peščica nasilnikov in tudi Italijani so začeli iz stadionov za dolga obdobja odstranjevati ljudi, ki netijo nemir in sovraštvo.

Da bi nogometu v Ljubljani in v Sloveniji vrnili nasmeh in sproščenost, smo organizirali skupino odvetnikov, ki bo v naslednjih mesecih pripravila predlog osnutka za spremembe zakona o javnih prireditvah. Naše obiskovalce bomo ločevali na tiste, ki razumejo razliko med RIVALSTVOM in SOVRAŠTVOM, ter na tiste, ki razumejo kaj je NAVIJANJE in kaj NASILJE in prepričani smo, da bo na tribunah veliko gledalcev, ki jih bo zanimal evropsko primerljiv nogomet, ne glede na to, da je naš klub mlad in brez tradicije.

Na nogometne stadione bo potrebno pritegniti širši krog ljudi in ne samo tiste, ki so neposredno povezani s športom ali športnimi časopisi. Potencial ljudi, ki imajo radi nogomet, je velik in se ga da izkoristiti. Ta neizkoriščen potencial obiskovalcev pa o tekmi v Mariboru ve le to, koliko nasilnežev se je smukalo po mestu in kakšne vrste pretepov in nasilja so izvajali. S tem so tudi nasilneži dosegli svoj cilj, saj se o njih piše. In to je naša nogometna zgodba, ali »derbi«, ki ima kriminalno vsebino močnejšo od nogometne. Ali se danes pogovarjamo, kakšna je bila tekma, kdo je dosegel gole? Novice se poudarjajo v delu, kjer se omenjajo kriminalna dejanja, število zaprtih, vse skupaj pa se opravičuje z rivalstvom med Mariborom in Ljubljano. Širša javnost dobiva sporočilo, da je to normalno stanje in da je v bistvu sovraštvo in nasilje na nogometni tekmi imenovano rivalstvo normalna stvar oziroma kar del nogometa....in zato ni publike...saj si predstavljate mlado družino sredi frčanja sedežev? Kako zaščititi otroke, če ne moreš sebe? Kdo bo peljal družino na tako mesto? Zato imamo prazne sedeže.

Pred kratkim se je v našem podjetju oglasil gospod Niko Kavčič. Z gospodom nikoli nismo sodelovali, vendar sem slišal veliko pomembnih stvari o njegovi karieri. Čeprav sva se prvič srečala na pobudo mojega prijatelja, mi je poklonil knjigo z naslovom »Pot v osamosvojitev«, katere avtor je sam. Sedel je torej gospod Niko za mojo mizo in iz žepa potegnil pero ter v knjigo napisal:

»Gospodu Jocu Pečečniku, pionirju športne renesanse v Ljubljani«. Ljubljana 28.09.2007 Niko Kavčič

Priznati moram, da se vse bolj zavedam, da sporočilo gospoda Kavčiča vsak dan bolje razumem in doživljam njegovo globino. Če moje razmišljanje koga ne sili k treznemu razmišljanju o situaciji, potem našemu nogometu ni rešitve. Moj namen seveda ni generiranje sovraštva, ampak trezno in »na glas« povedno razmišljanje, ki si ga marsikdo ne upa ali noče javno povedati, čeprav razmišlja podobno ali enako.

Prijatelji nogometa in športa, od takšnega razmišljanja pa je odvisna naša prihodnost...

Joc Pečečnik