Zgodba okoli stadiona postaja vse bolj tipična "slovenska", saj ni odvisna od strokovnosti in profesionalnega dela, ampak od veliko sreče, politike in predvsem od tega, ali bomo uspeli krmiliti med takšnimi sodržavljani, ki nam delajo težave čisto iz načelnih razlogov ali pa zaradi tega, da bi bili enkrat objavljeni v medijih z imenom in priimkom, in se zato na vseh korakih trudijo, da bi kreirali splošno mnenje, ki naj bi kasneje služilo kot orožje v velikem spopadu z mano in našo družbo BŠP, ki smo jo ustanovili skupaj z MOL in OKS. Takšnega spopada sploh ne bo, zato lahko rečemo, da gre za veselje posameznikov, ki s svojo strokovnostjo grajajo, napadajo in obrekujejo ljudi, ki so strokovno kompatibilni po svoji izobrazbi, stažu in hkrati s strani države in meščanov na zadnjih volitvah postavljeni, da takšna pooblastila nosijo in se na podlagi njih odločajo. Ne glede na vse skupaj je prof. Janez Koželj podžupan in mestni arhitekt, Robert Peskar v. d. direktor ZVKDS, ...
Na nasprotni strani pa jim stoji "PRAVA BALKANSKA" stroka, sestavljena iz veterinarjev, administratorjev, tehnikov in upokojencev. Ni namen žaliti kateri koli poklic, ampak jasno povedati, da našteti častiti poklici nimajo nič skupnega z arhitekturno stroko.
Tukaj ne more imeti prav Vuk Karadžič, ki pravi "PIŠI KAO ŠTO GOVORIŠ", tukaj mora obveljati France Prešeren s svojim "LE ČEVLJE SODI NAJ KOPITAR".
Prebivalci Fondovih blokov niso enotni, saj je bilo pri meni več skupin, ki se so želele sestati in mi povedati, da želijo, da se projekt dokonča, saj takšno stanje, kot je zdaj, ni več vzdržno, saj se vse podira in celo zajedalci so nas napadali. Pa smo prosili Pečečnika, da naj jih pomaga odstraniti in je to tudi storil. Upam, da bo tudi naslednjič, je dejal eden od tam živečih stanovalcev.
Ko bodo iniciativni odbori podali prave informacije Fondovim stanovalcev, torej takšne informacije, ki jih ne prirejajo, preden jih posredujejo, bodo stanovalci videli, da nimajo razloga za skrb. Po mojih ocenah več kot 60 % ljudi sploh ne sodeluje pri iniciativi in mislim, da jih je več kot 75 % za to, da na tem mestu zraste nov objekt, pri tem pa si želijo, da bi upoštevali tudi njihovo prisotnost in naredili tudi njim sprejemljive življenjske pogoje.
Vprašanje odnosov v soseski je dolgoročna stvar in mi si želimo, da bodo dobri in da bodo zadovoljni vsi ob stadionu in v Ljubljani.
To, da se moramo boriti z nasprotniki in z drugače mislečimi, je osnova demokratičnih odnosov in nam zelo sprejemljivo dejstvo, razlikovati in paziti pa moramo na pokvarjene ljudi, ki bi za ceno lastne promocije ali škodoželjnosti radi uničili sanje mladih in starih, ki jih bo v naslednjih desetletjih pot vodila skozi ta objekt,v katerem se bodo rojevala nova upanja, nove vizije. In morda bo prav tukaj na tem mestu začel svojo življenjsko kariero prebivalec iz Fondovih blokov... Pri naši strategiji se s pokvarjenimi nameni ne ukvarjamo in gremo enostavno svojo pot, za katero mislimo, da je pravilna in korektna.
Ne bomo se ozirali na samooklicane strokovnjake iz Fondovih blokov, pa tudi če se za njimi skrivajo prizadeti profesorji, direktorji in predsedniki strokovnih subjektov ter arhitekti, ki niso dobili svojih finančnih drobtinic z naslova tega projekta...
Projekt poteka po zastavljeni poti, le da sem kot direktor in kot največji lastnik družbe, ki je vlagal denar, spremenil stališče in strategijo spremenil na bolj konzervativno noto. Družba BŠP je planirala, da bo Bežigrajski stadion oziroma Bežigrajski športni park pričela graditi v letu 2008, ko naj bi se izvedla dela za zaščito objekta, čiščenje področja, odklop komunalnih vodov ter restavratorska dela za ugotavljanje analize stanja. Izvedla naj bi se celotna projektna naloga priklopa stadiona do okolice in postavili predlogi za podzemni del stadiona, kjer se nahajajo parkirišča ter razni drugi objekti. V novembru 2008 naj bi pričeli s prestavitvijo in pripravljalnimi deli ter z rušenjem vseh t.i. ne-Plečnikovih elementov in odstranitvijo dediščine, ki bi jo opravil Restavratorski center RS in elemente odpeljal na deponijo, kjer bi se restavrirali. V tem času naj bi se tudi izvajal izkop, tako da bi koristno porabili čas, dokler se ne pridobi končno gradbeno dovoljenje, saj smo vedeli, da je tudi MOL v sprejemanju novega prostorskega plana, ki je osnova za končno projektiranje stadiona. Zato pač do sedaj še ni bilo mogoče izdelati projekta za stadion. Projekt, ki se omenja v javnosti, sploh ne obstaja. 3D animacijske slike je izdelal Ruben Ready, arhitekt, ki ima veliko izkušenj pri načrtovanju stadionov. Slike so bile prikaz brez osnove in projektov, nanje pa so se obesili vsi, ki so prikrito ali neprikrito proti čemur koli.
Trenutno sem še vedno optimist, želel pa sem povedati, da tudi moj umik, kadar gre za stvari, ki jih ne morem rešiti na korekten način, ni nič posebnega, in da je tudi to opcija in da je sprejemanje takšnih odločitev del mojega življenja.
No, pri stadionu za enkrat teče vse po planu, imamo vse potrebne podlage (urbanistične smernice, vsebinsko zasnovo projekta, veljavne kulturno- varstvene pogoje s pravnomočnimi dopolnitvami, soglasja in zahteve ostalih soglasodajalcev), zato poteka vabljeni natečaj za arhitekturno rešitev, ki jo bo izbrala vrhunska (ne samooklicana ali prikrita) strokovna komisija in seveda se mora z njo strinjati tudi investitor. Torej, kakšen bo ali naj bi bil stadion, bo znano nekje marca. Kljub temu, da bomo nekaj mesecev (med 6 in 12) s projektom zamujali, smo se odločili, da vmesnih faz pridobivanja gradbenih dovoljenj ne bomo niti koristili niti iskali, ampak bomo prva dela pričeli takrat, ko bomo imeli (pravnomočno) gradbeno dovoljenje za celoten projekt Bežigrajskega športnega parka, saj se ne bomo dali več peljati žejne čez vodo in ne bomo več verjeli tistim, ki v javnosti govorijo eno, delajo pa drugo. Naj se projekt BŠP izvede strokovno in profesionalno, Ljubljana in njeni prebivalci pa naj na področju starega "Bežigrajskega stadiona" dobijo sodoben Bežigrajski športni park, ki bo simbioza starega in novega časa in bo ohranil tudi Plečnikovo delo. Na tega tudi sam arhitekt niti ni bil preveč ponosen, današnji strokovnjaki pa stadion kujejo v nebesa in stari Bežigrajski stadion imenujejo Plečnikov stadion.
Prav zanima me, koliko tistih, ki so bili v času Plečnika še njegovi študenti, bi upalo pred profesorjem poimenovati Bežigrajski stadion z imenom Plečnikov stadion. Mislim, da je vsem jasno, da je Plečnik imel razloge za to, da je večkrat omenil, da bi bilo stadion najbolje podreti. No, pa pustimo te stvari na stran... Investitorji želimo Plečnika ohraniti v celoti in zdi se nam, da je ravno njegova prisotnost tisti element na Bežigrajskem športnem parku, ki ga bo krasila in ustvarjala različnost do drugih stadionov. Ta del Plečnikove zgodovine želimo v celoti ohraniti, zaščititi in obnoviti ter ga v celoti dati na razpolago bodočim rodovom.
